Zimzeleni Jakov Fak je prvi dan tekmovanj za svetovni pokal na Pokljuki v četrtek poskrbel za navdušenje slovenskih navijačev in v izredno zahtevnih vremenskih razmerah slavil prvo posamično zmago po desetih letih. Da je bila ta še slajša, jo je proslavil s svojo družino in skupaj s tremi hčerkami, ki so zraven stopile tudi na zmagovalni oder.
Sedemintridesetletnik, dvakratni svetovni prvak in dobitnik dveh olimpijskih medalj, je dosegel prvo zmago po sezoni 2014/15 in drugo na Rudnem polju po sprintu 2012.
A izkušeni biatlonec tudi po tekmi še ni uspel zadihati in povsem dojeti uspeha, saj so ga nemudoma čakale medijske, ekipne in družinske obveznosti. Zvečer je v pogovoru z novinarji priznal, da je naporno, a hkrati lepo ob takšnih trenutkih. Še najbolj vesel je bil zaradi prisotnosti svojih treh deklet.
“Krasno je. Govoriti o tem, kako si enkrat zmagal na tekmi ali pa da to doživijo, je za njih popolnoma drugače. Mislim, da jim bo lep spomin. Marsikdaj ni enostavno iti od doma, ampak to je del tega in lažje bo zdaj to razumeti. Moja velika želja je bila, da bi enkrat videle, kako izgleda, kadar oči zmaga. Odvisno od starosti, vsaka dojame na svoj način, ampak mislim, da jim bo s časom to lep spomin,” je prisotost družine opisal Fak.
Za razliko od prve zmage na pokljuški planoti, tokrat ni bival v hotelu v bližini stadiona, temveč se je pripeljal od bližnjega doma. “Prva zmaga iz doline. Zdaj gre bolj za družinsko zadevo, ker sem obljubil otrokom, da bom doma. Ko si enkrat družinski človek, se tudi navadiš na drugačen ritem in lahko s tem dobro deluješ, ne glede na to, da je kdaj zahtevno. Velika zahvala tudi moji soprogi, saj večino stvari nese na svojem hrbtu, da lahko jaz tekmujem,” je o družini še dodal slovenski as hrvaških korenin.
Že zjutraj, ko se je zbudil, je pomislil, da lahko zmaga, a med tekmo o tem ni razmišljal. “Razmišljal sem le o posamičnih nalogah, ki jih je treba narediti. Pogoji so bili izredno težki, na progi je bilo treba biti zbran na prav vsak korak. Ne samo fizično, tudi psihično je bila zelo zahtevna tekma. Marsikdo od tekmovalcev je imel težave z nogami, saj stabilizatorji v telesu v takih pogojih delajo nenormalno, ker si skozi na eni nogi. Bilo je zelo, zelo zahtevno.”
A sam se dobro znajde v podobnih razmerah, saj je v takšnih na začetku športne poti tudi treniral: “Zdaj nisem več navajen, a telo ima spomin in dostikrat sem se spomnil, v kakšnih pogojih sem treniral kot majhen in kako je treba teči v takih razmerah. Mislim, da je to bila moja prednost.”
Na novo zmago je Fak čakal deset let. “Vem, da se sliši veliko. Zagotovo mi pomeni veliko, saj se mi zdi, da sem drugi najstarejši v celotni karavani. Vsakemu zmaga pomeni ogromno, kaj šele, ko je veliko okoliščin, ki ti ne grejo ravno v prid, tako da sem izredno ponosen. Bistvo je, da verjameš v to, kar delaš. Imel sem veliko vzponov in veliko padcev, vmes še veliko težav, a zaradi tega sem še bolj ponosen, ker sem vztrajal in verjel vase, da sem še vedno iz testa, ki lahko zmaga. Dostikrat, ko nekdo ne zmaguje, je veliko dvoma, po eni strani upravičeno, in rečeš ‘pa saj ne moreš več’. Vedno si starejši, a v glavi sem še vedno dosti mlad,” je z nasmeškom dejal Fak.
V soboto ga čaka tekma na isti razdalji, a s skupinskim startom, v kateri se dobro znajde. Po četrtkovi zmagi pa so se tudi pričakovanja navijačev dvignila: “Vedno je tako, če zmagaš v četrtek in boš v soboto drugi, bo že razočaranje. Tukaj je toliko fantov, ki si želijo zmagati, tudi jaz sem eden od teh, in vedno je napeto. Vrh konkurence je tako zgoščen, da mora biti veliko stvari na pravi ravni. Dostikrat je tako, da imajo velike ekipe prednost in pridejo dnevi, da enostavno nimaš veliko možnosti biti zraven.”
Upa pa, da zaradi zahtevnih razmer, ne bo preveč padcev. “Zagotovo bo zelo zahtevna tekma. Če bodo razmere enake kot v četrtek, zna biti veliko padcev. Smuki so zelo nevarni, v skupini 30 ljudi je včasih borba za preživetje. Samo en rabi pasti ali izgubiti malo ravnotežje in se ga eden dotakniti. Tako bo kot kolesarstvo, s tem da mi pademo na mehko na sneg. So pa tukaj dosti nevarne še puške, ker kdorkoli pade nazaj, se puška zapiči in je glavni pritisk na vrat. Upam, da bo brez padcev in da bomo vsi živi prišli okrog s čim manj praskami.”
