Biatlonec Klemen Bauer je kar 16 sezon nosil slovenske barve na biatlonskih tekmah svetovnega pokala. Teh se je na najvišji ravni nabralo kar 400, preden je v začetku leta 2022 postavil smuči v kot in vrnil puško v omarico. Zdaj uživa v novi vlogi strokovnega komentatorja na nacionalni televiziji.
V 16 letih se je tekmovalcu iz Ihana nabralo veliko spominov, izkušenj, doživel je vzpone in padce, med katerimi izstopata srebrna kolajna na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu 2012 v mešanih štafetah v ekipi z Andrejo Mali, Tejo Gregorin in Jakovom Fakom ter tudi malce grenko četrto mesto na olimpijskih igrah 2010 v Vancouvru.
Kot svež biatlonski upokojenec je dobil priložnost, da se preizkusi v vlogi televizijskega sokomentatorja, in kot pravi: “Na TV se med prenosom kar nekako vživiš v tekmo, padeš notri”.
Občutki v novi vlogi so zanimivi, drugačni kot prej. “Ko sem zdaj decembra šel v Hochfilznu v novi vlogi testirati progo, nisem imel tega občutka, da moram tekmovati in tekem ne pogrešam. Po drugi strani pa sem tekel pred gledalci in zdelo se mi je, kot da sem še vedno del vsega tega.”
Spoznava tudi drugo stran biatlonskih tekem, dogajanje na drugi strani kamere. “Opažam, da postanem energičen, ko našim gre. To te prevzame, greš z njimi.”
Ob vseh biatlonskih izkušnjah in znanju pa je za TV prenose še kako pomembno, da ima dober dostop do vseh pomembnih novic iz zakulisja slovenskega tabora. “S tekmovalci smo ostali v dobrem stiku, kar pomaga. Imel sem tudi to srečo, da so se mladi močno priključili reprezentanci lani in smo postali prava ekipa.”
Po biatlonu je ob televiziji za skoraj 37-letnega Bauerja čas tudi za drugo kariero. A se mu s tem ne mudi. “Zdaj imam končno čas za družino. Veliko potujemo z našo malo hišico na kolesih. Letos smo šli med drugim po Balkanu, preko Makedonije v Grčijo in nazaj preko Albanije in Črne gore.”
Ljubiteljsko je zašel tudi v restavratorske vode. Tik pred korono je v Beli krajini kupil 200 let staro domačijo, ki jo zaradi lege v bližini Kolpe vidi predvsem kot turistični potencial. “Mi smo kot družina nomadski in ne predstavljam si, da bi bili predolgo na istem mestu.”
Na novo hišo pa se je v času koronavirusa tudi dodobra navezal. “Takrat sem se lotil obnove. V času histerije, zaprtja na občine in drugih ukrepov sem se lahko nekam dal in začel sem obnavljati.”
Občutek do kulturne dediščine se mu je s tem le še poglobil in sam se je lotil marsičesa. “Nekaj znam sam. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko sem se učil od različnih strokovnjakov in mojstrov. Dodal sem tudi kakšno malenkost, pripeljal star voz …”
Narejeno ima fakulteto za šport, a se o službi še odloča. “Vem, da je služba profesorja športne vzgoje privlačna, a nekako v tem trenutku še ni zame. Prav tako ne bi delal v nekakšni pisarni po 8 ur. Imel sem tudi priložnost, da sodelujem s Fakulteto za šport in da ostanem v biatlonu.”
“Ne vem, kaj me čaka. Vem pa, da na prvem mestu ni denar. Rabim naravo in prosti čas in zelo me privlačijo različni projekti. Vsekakor bolj kot neki zaprti sistemi in procesi. Verjetno pa bom v bližnjem obdobju malo bolj pomagal domačemu klubu, dokler še imam dobre stike v tem športu.”
Zvest ostaja športu in to je že prenesel na starejšega sina, mlajši bo pri letu in pol moral še malo počakati. “Seveda ne gre brez športa. Na kolesu imam včasih še vedno občutek, da sem aktiven športnik, še vedno grem na polno. Seveda pa je zdaj drugače, brez merilnika srčnega utripa. Tako kot prej sem veliko tudi v hribih in letim s padalom. Temu ostajam zvest, a je zdaj lažje. Ne gledam več na uro.”
