Novinka v slovenskem biatlonskem taboru, Anamarija Lampič, je na krstnem nastopu v svetovnem pokalu šokirala biatlonsko srenjo, pa tudi samo sebe, ko je na sprintu v Hochfilznu osvojila peto mesto. Predvsem s hitrim tekom je opozorila, da ima potencial za sam vrh.
Izjemno se veseli tekem na Pokljuki, ki se jih bo lotila z božično-novoletno energijo. Prvič po sedmih letih in nastopih na novoletni tekaški turneji je namreč lahko praznike preživela doma.
“Teh praznikov sem se res najbolj veselila, ker sem po dolgem času vedela, da bom doma. V prvi vrsti gre za druženje in seveda tudi za darila. Pa ne neke velike stvari, smisel so tiste majhne, s katerimi dosežeš nasmeh. Najbolj važno pa je, da smo skupaj, se poveselimo, družimo in se imamo dobro,” pravi tekmovalka, ki je vesela, da bo praznike povezala s Pokljuko in kratko potjo od doma do naslednje postaje svetovnega pokala.
Posebej se veseli tudi tekme pred domačim občinstvom. “Biatlon ima na splošno več gledalcev od teka. Ne le na nekaterih tekmah, ampak na vseh. V Franciji je bilo prav noro.”
In kako sama doživlja breme domačega občinstva? “Komaj čakam, da vidim, kako to prenašam. Na progi bo zanesljivo dobro, ne vem pa še, kako bo na strelišču.” Zanesljivo pa bo drugače, kot na tekaški turneji: “Te prav nič ne pogrešam, tudi ne spremljam teka več prav podrobno. Osredotočena sem nase in na šport, v katerem sem zdaj.”
Majhna prednost bodo za tekmovalko iz okolice Medvod nedvomno pokljuške proge: “Tukaj gor sem že od otroštva. Menjam Planico in Pokljuko. Res je, da rolkarska steza ni enaka kot proge pozimi, a komaj čakam, da jih temeljito naštudiram. Upoštevala pa bom seveda tudi nasvete Jakova Faka in drugih izkušenih tekmovalcev.”
Svojo kakovost na progi je letos že dokazala. Prav to je razlog za hiter in uspešen prehod v biatlonsko kariero, ki pa je bil tudi zanjo presenečenje. “Tudi sama vsega tega nisem pričakovala. Seveda sem si želela dobrih nastopov, a nisem verjela, da bo šlo tako hitro. Še zdaj se mi zdi vse skupaj kar malce nerealno.”
Sprint v Hochfilznu in peto mesto sta bila za nameček le češnja na tortici, saj je nastop prišel nepričakovano. “Načrtovan je bil le štafetni nastop. Po dobrih dosežkih na pokalu IBU v Idreju pa smo dodali še sprint. Vse to sem vzela kot učenje, zabavo, a se je na tekmi vse poklopilo. Tekla sem vrhunsko, dobro streljala leže, stoje pa storila tri napake, a osvojila peto mesto. Takrat smo bili vsi šokirani vsi.”
Manjka le še boljši izkupiček s puško v stoječem položaju. “Pri tem popolnoma zaupam trenerju Riccu Grossu. Vemo, kdo je in kaj je dosegel. Začeli smo leže in vse gre po načrtih. Stoje sem začela streljati šele septembra in tukaj je razlika. Upam, da je čim prej ne bo več, čeprav nihanja v streljanju zanesljivo bodo, saj so prisotna tudi pri drugih tekmovalcih.”
Lampičeva rada poudarja, da je letošnja sezona namenjena učenju in nabiranju izkušenj. Za sabo ima še prvi prehiter start na zasledovalni tekmi, a je to vzela s smehom, saj zadeve po storjeni napaki ni bilo več možno popraviti. “Smejala sem se že po 500 metrih in za napako povedala serviserju. Ta mi je odvrnil, da naj le ‘laufam’ in da ni nič hudega. Učim se.”
Največ učenja jo čaka na strelišču. “Leže lahko že streljam z nekaj višjim pulzom, stoje pa še ne vem točno, kaj in kako. Če si na strelišču predolgo, se začnejo tresti noge, kar je za začetnika, kar sem, težko. Vzameš si več časa za streljanje in na koncu se noge pač tresejo, zato moram strelski čas skrajšati. A vsega tega se lotevam postopoma.”
In še o konkurenci. Slovenska reprezentantka pravi, da jo je ta dobro sprejela. “S številnimi sem se že spoznala. Tudi Nemka Denise Herrmann mi je izrekla dobrodošlico in mi pred sprintom v Avstriji zaželela čim več sreče. Po tekmi pa je rekla, da sem nora. Veseli me, da so me sprejeli, spoznali in da se me morda tudi malo bojijo.”
